SONČEK - Društvo za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine
Cankarjeva ulica 25
8000 Novo mesto
T:  07 30 20 045
E:  novo.mesto@soncek.org

 

<< < 1 2 3 4 5 6 > >>
 

DOBROVOLJNA BELOKRANJKA SVOJ PROSTI POLETNI ČAS PODARILA SONČKOM


Pogovor s prostovoljko Mihaelo Vevoda o njenem delu na taborih z Društvom za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele Krajine Sonček in kaj ji pomeni prostovoljstvo.
Pripravila: Urška Ravnikar


Ko sem letos na obnovitveni rehabilitaciji v Elerjih spoznala Mihaelo sem najprej pomislila na to koliko je ta punca stara – nisem znala presoditi. Po videzu sem njena leta kar zadela, a njeno obnašanje, način komunikacije, iznajdljivost pri delu z uporabniki … jo je v moji glavi postaralo za nekaj let. Tega ne mislim v slabem smislu, vendar v smislu, da je Mihelca, kot jo vsi kličemo, odrasla, samostojna in odgovorna oseba, zrela za svoja leta. Ima življenjske izkušnje in to se vidi pri njenem delu. Po drugi strani pa je, kljub svoji »odraslosti«, dobrovoljna, razigrana najstnica, ki zna popestriti vsako situacijo s svojo energijo in življenjskim zanosom.
Po poletnih aktivnostih nam je zaupala nekaj o sebi in njenem sodelovanju s Sončkom - Društvom za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine.


1. Prosim predstavi se.


Sem Mihaela Vevoda, stara 19 let in prihajam iz Metlike. Končala sem srednjo zdravstveno šolo program bolničar negovalec. V prihodnosti bi rada opravila tečaj za Bownovo terapijo in se ukvarjala z otroci.

2. Kako si se odločila, da postaneš Sončkova prostovoljka in koliko let že sodeluješ?


Odločila sem se, ker imam mlajšo sestro s posebnimi potrebami. Ko je bila moja sestra prvič v koloniji s Sončkom, ji je bilo zelo všeč in tako sem se tudi sama želela preizkusiti v prostovoljnem delu. Sončkova prostovoljka sem že tri leta in z društvom si želim sodelovati tudi v prihodnje.

3. Kaj ti pomeni prostovoljstvo in sodelovanje s Sončkom?

S tem, ko pomagam otrokom s posebnimi potrebami, ki si ne morejo pomagati sami in samostojno izvajati različnih dejavnosti, čutim v sebi zadovoljstvo in veselje. Tako vem, da sem nekomu pomagala in mu polepšala dan, ob tem se počutim koristno.

4. Kaj meniš, da ti je ta oblika sodelovanja doprinesla k vsakdanjemu življenju, osebnostnemu razvoju …?

S tem, ko obiskujem kolonije sem tudi sama na stvari začela gledati drugače in bolj ceniti življenje. Hvaležna sem, da lahko uporabljam noge in roke, govorim in izražam svoja čustva, saj nekateri tega niso zmožni.

5. Kaj ti je najbolj pomembno kot prostovoljki (druženje, delovne izkušnje in preizkušnje, plačilo …)?


Najpomembneje kot prostovoljki mi je, da se uporabniki počutijo zadovoljno, varno, so srečni in da po koncu kolonije domov odidejo z nasmehom na obrazu. Pomembno mi je tudi druženje, saj s tem spoznaš nove ljudi iz celotne Slovenije. Pridobila sem tudi veliko delovnih izkušenj, ki mi bodo pomagale v bodoče in mogoče tudi v prihodnji službi.

6. Kako tvoji vrstniki gledajo na to, da si prostovoljka in ali so tudi sami aktivni v tej smeri? Če niso aktivni/zainteresirani – zakaj misliš, da ne in kaj bi se na tem področju po tvojem mnenju lahko spremenilo?


Nekaterim vrstnikom se te vrste prostovoljstva zdi plemenito, spet drugi pa gledajo na to vrsto prostovoljstva drugače in se v to sami ne bi podali, saj so mnenja, da je takšno delo prezahtevno, prenaporno in zahteva veliko odgovornosti. Sama nimam nobenega vrstnika, ki bi bil aktiven v tej smeri. Sem pa na taborih spoznala veliko mladih, ki jih to delo zanima. Mislim, se o takšni vrsti prostovoljstva premalo govori. Mladi so premalo obveščeni, zato se teh taborov ne udeležujejo. Tudi sama ne bi vedela, da se takšne kolonije izvajajo, če ne bi imela sestre s posebnimi potrebami.

7. Koliko taborov, ki jih organizira društvo si se udeležila letos?

Letos sem se udeležila 3 taborov, ki jih je organiziralo društvo in enega, ki ga je organizirala zveza.

8. Bila si na taborih za otroke in odrasle. Kakšne so razlike pri delu med obema skupinama oseb, kaj ti bolj odgovarja, kje se bolje počutiš? Zakaj?

Največja razlika je, da imaš pri otrocih večjo odgovornost in potrebujejo več pozornosti, izvaja se tudi več terapij. Tako na taboru za odrasle kot za otroke se počutim odlično, zato se ne morem opredeliti katera skupina mi je ljubša.

9. Kaj vse se dogaja na taborih?

Na taborih izvajamo veliko različnih aktivnosti. Uporabnike peljemo jahat, plavat na morje ali na bazen, izvajajo se tudi terapije, imamo večerne programe, ki so sestavljeni iz filmskih večerov, karaok, štafetnih iger. Uporabniki gredo tudi plezat po plezalnih stenah. Imamo pa tudi veliko ustvarjalnih delavnic. Vse te aktivnosti so seveda prilagojene uporabnikom.

10. Če pustimo ob strani druženje, delavnice, terapije in aktivnosti, kakšno je dejansko delo na taborih?

Uporabnika je potrebno imeti vedno na očeh, zjutraj jih uredimo, opravimo osebno higieno. Nato sledi zajtrk, kjer moramo nahraniti tiste, ki se sami ne morejo. Po zajtrku sledijo aktivnosti, kjer moramo paziti da se ne poškodujejo, jim pomagati, če sami kaj ne morejo narediti, jim zamenjati plenico, če je to potrebno. Po tem je pri kosilu in večerji pomoč pri hranjenju. Zvečer pa jih pripravimo in uredimo za spanje.

11. Ali misliš, da so vodje taborov izpolnili svoje dolžnosti in pričakovanja glede izvedbe tabora in priprave, obveščanja pred taborom? Kaj bi se dalo izboljšati, spremeniti, dopolniti (da bi bilo bolje za udeležence in spremljevalce) – katere informacije bi želela še vedeti?


Vodje se mi zdi, da so delo opravile dostojno. Informacije o uporabniku, ki ga bom na taboru imela bi želela izvedeti nekaj dni pred začetkom tabora. Prav tako glede zdravil, ki jih uporablja, kakšne so njegove navade, bolezni, na kaj moram biti še posebej pozorna. Na taborih bi lahko večkrat hodili na izlete, če je to seveda izvedljivo. Lahko bi obiskali bližnja mesta kot so Koper, Piran …

12. S kakšnimi težavami se največkrat soočaš kot spremljevalka na taborih?


Kot spremljevalka večjih težav še nisem imela.

13. Ali se v prihodnje vidiš kot vodja tabora? Kako bi se tvoj tabor razlikoval od teh katerih si se udeležila?

Kot vodja tabora se zaenkrat še ne vidim, saj menim, da še nisem pridobila dovolj izkušenj in znanja.

14. Imaš občutek, da ti bodo v nadaljevanju poklicne poti koristile izkušnje, ki si jih pridobila na Sončku? Kako na tovrstno delo gledajo delodajalci, če že imaš kakšno izkušnjo oziroma izrazi svoje mnenje glede te zadeve?


Izkušnje bi mi pomagale, če bi se odločila za delo v vrtcu za otroke s posebnimi potrebami. Te izkušnje bodo pomembne samo delodajalcem, ki se ukvarjajo na tem področju. Če pa bi se odločila za delo na drugačnem področju, pa se mi zdi da delodajalca tega ne bi zanimalo.

15. Na kakšen način naj Sonček »poskrbi« za svoje prostovoljce (druženje, piknik, sestanki med prostovoljci, objave v medijih, pisne pohvale, reference za delo … )?


Sonček bi lahko dolgoletnim prostovoljcem napisal priporočilo, ki bi jim prišel v pomoč pri bodočem delu v tej smeri.
 
 

 

Družinski tabor v Božičih nad Ankaranom



Sonček - Društvo za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine je v Božičih nad Ankaranom od 4.8. do 11.8.2018 organiziralo terapevtsko kolonijo za družine predšolskih otrok, ki imajo cerebralno paralizo in druge motnje.
Otroci so se cel teden igrali gusarje in preko dejavnosti, kot so jahanje konj, plavanje v morju, igra v bazenu, vožnja z ladjico, večerni sprehodi z lučkami, iskanje skritega zaklada, izdelava gusarske zastave, gusarke rute…, postali pravi gusarji, kar so dokazali zadnje popoldne v presenečenju za starše, ko so zaplesali in zapeli pravo gusarsko pesem. Preko pravcatega gusarskega zemljevida so odkrivali arheološka odkritja kraja » Kaštelir«. Med aktivnosti so se spretno vpletale tudi terapije (fizioterapija, feldenkrais in delovna terapija).
Poleg otrok so bili tudi starši zelo zaposleni in so kar nekaj časa posvetili posebnim in zelo pomembnim temam. Pogovarjali so se in razmišljali o prihodnosti njihovih otrok in se na ta način aktivno pripravljali na njihovo samostojnost, bodisi na prihodnjih letovanjih ali v življenju, ki jih čaka. Nekaj časa pa so posvetili presenečenju za otroke in jim pripravili lutkovno predstavo Uhlji takšni in drugačni.
Vseh 33 udeležencev je zatrjevalo, da jim je bilo na koloniji zelo všeč in da komaj čakajo na naslednje poletje in na nove dogodivščine in izzive, ki jim jih ta prinašajo.


V. Kep

 

 
 

Zdravstveno terapevtska kolonija za otroke in mladostnike brez staršev v Elerjih nad Ankaranom


V Elerjih nad Ankaranom je od 21. 7. 2018 do 28. 7. 2018 pod okriljem Sončka – društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine potekala zdravstveno terapevtska kolonija za otroke in mladostnike s cerebralno paralizo in drugimi motnjami ter njihove sorojence brez staršev.


22 otrok in mladostnikov starih od 6 do 19 let je skupaj s 14 spremljevalkami in terapevti aktivno preživelo teden dni brez staršev. Udeleženci so poleg terapij (fizioterapija, feldenkrais terapija in delavna terapija) imeli številne aktivnosti; jezdili so konje, plavali in se igrali v bazenu, ustvarjali v ustvarjalnih delavnicah, se igrali družabne igre, plezali na plezalni steni, streljali z lokom, spoznavali eksotične živali in se z njimi fotografirali, imeli delavnico na temo uživanja sladkorja, napisali himno tabora in izdelali svojo zastavo, pripravili kviz, organizirali modno revijo in lakiranje nohtov, peli in plesali, se udeležili prikaza nege konj in jo tudi sami izvajali ter spoznali specialno enoto policije in se vozili z oklepnikom... Velik poudarek je bil na samostojnosti in odgovornosti udeležencev kolonije.


Tabor smo v petek končali s piknikom in krstom novih spremljevalk in v soboto zjutraj ob odhodu skupaj ugotavljali, da je tabor prehitro minil in da se prihodnje leto ponovno srečamo.


J. G. F.


FOTOGALERIJA

 
 

POLETNE AKTIVNOSTI NA OBNOVITVENI REHABILITACIJI DRUŠTVA ZA CEREBRALNO PARALIZO SONČEK DOLENJSKE IN BELE KRAJINE

V Elerjih nad Ankaranom je od 30. 6. 2018 do 7. 7. 2018 potekala obnovitvena rehabilitacija za odrasle člane Sončka – Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine.


Za odhod je bila določena zadnja sobota in hkrati zadnji dan meseca junija, 30. 6. 2018, ko so se vsi polni pričakovanj in želja po novih dogodivščinah zbrali pred centrom Sonček v Novem mestu. Po začetni »gneči« in neredu s prtljago so se poslovili od domačih, starši pa so posredovali še zadnje napotke spremljevalkam.

Obnovitvena rehabilitacija za odrasle člane novomeškega in belokranjskega društva Sonček v poletnih mesecih poteka že deseto leto. Nudi jim sofinancirano skupinsko, prilagojeno terapijo in bivanje. Aktivnosti, ki jih zajema obnovitvena rehabilitacija so ocena ter predlog za izboljšanje fizičnih in funkcionalnih sposobnosti, fizioterapevtska obravnava, športne in rekreativne aktivnosti, trening življenjskih in socialnih veščin, pogovori in izobraževanja na temo pravic, neodvisnosti, spolnosti, normalizacije itd., ustvarjalne delavnice, druženje in zabavo.

Koristi te oblike preventivnega zdravljenja in ohranjevanja zdravja so velike, saj utrjujejo psihofizične zmogljivosti, utrjujejo telo – zaščitijo ga pred različnimi obolenji. Za odrasle osebe s cerebralno paralizo so vsi ti dejavniki zelo pomembni, saj jim terapije prek zdravstva po osemnajstem letu ne pripadajo več, tako imajo mnogi na teh taborih edino priložnost izboljšati kvaliteto svojega življenja.

Predvsem pa tukaj niso pomembne le terapije in prilagojene aktivnosti, saj Sonček združuje osebe z različnimi invalidnostmi in ni nujno, da vsi potrebujejo prilagoditve. Tako je druženje s starimi in novimi prijatelji za člane društva prioriteta, ko se odločijo za udeležbo na taboru. Veliko jim pomeni tudi sprostitev in odmik od vsakdanjih rutin v katere so prenekateri vpeti.

Za obnovitveno rehabilitacijo je značilno, da je precej aktiven dopust, saj vsi sodelujejo pri pripravi aktivnosti pa tudi pospravljanju (tako skrbi za svoje stvari, pri delavnicah, kot brisanju miz in čiščenju posode po obrokih …), in s tem pridobivajo na samostojnosti in odgovornosti, ki jim velikokrat manjkata v vsakdanjem življenju.

Na taboru v Elerjih so se člani lahko veselili različnih dejavnosti, ki so potekale prek celega tedna: druženje in pogovori najrazličnejših tem ostaja prioriteta vseh članov, ki so se udeležili obnovitvene rehabilitacije, družabne igre so krajšale čas v slabem vremenu in med počitkom, najbolj aktivni so bili med plavanjem v bazenu in morju, jahanjem konj, plezanjem po plezalni steni, preizkusili so se tudi v tekmovanju bocce (prilagojeno balinanje), vsak dan so imeli na voljo dve različni vrsti terapije, in sicer fizioterapijo in feldenkrais, sredi tedna je potekala pogovorna delavnica s specialnim pedagogom Markom Juhantom, ki je zanetila vrsto vprašanj in tem za pogovor, vsak dan pa je čas mineval tudi na ustvarjalnih delavnicah, kjer so lahko izrazili svojo kreativnost in domišljijo.

Po enem tednu se je vse končalo z zaključnim piknikom in pakiranjem v petek, saj so v soboto zjutraj po zajtrku vsi skupaj sedli v kombi in se odpeljali proti domu. Utrujeni, a s prijetnimi občutki in novimi spomini, ki se jih bodo z nasmeškom na obrazu spominjali in jih obujali do naslednjega odhoda, čez eno leto, ko se ponovno zbere »stara« klapa v katero pa so vedno dobrodošli tudi vsi »novinci«.

Hkrati velja poudariti, da to ni edini aktivni teden, ki ga organizira Društvo Sonček med letošnjim poletjem. Prav tako bo v Elerjih konec julija potekala zdravstveno terapevtska kolonija za otroke in mladostnike brez spremstva staršev. Na začetku avgusta pa bo v Božičih šola za starše katere se udeležijo otroci do sedmih let s spremstvom staršev. Na vseh organiziranih aktivnostih s strani Sončka pa so nepogrešljiv in nujen del tudi prostovoljci in spremljevalci, brez katerih enostavno ne gre.

Urška Ravnikar

 

Vseslovensko srečanje članov društev Zveze Sonček in 35 let Sončka Dolenjske in Bele krajine


Zadnjo soboto v maju je potekalo tradicionalno letno srečanje članov vseh društev za cerebralno paralizo, vključenih v Zvezo Sonček so.p. Tokratno srečanje je organiziral Sonček Dolenjske in Bele krajine, ki letos obeležuje 35 let delovanja. V prijetnem ambientu Grma Novo mesto – centra biotehnike in turizma na Sevnem pri Novem mestu se je zbralo preko 750 članov društev, prijateljev in nastopajočih.
V uvodnih nagovorih so nastopili predsednik Zveze Sonček so.p. Lojze Tomaževič, član Sončka Dolenjske in Bele krajine Samo Slak ter župan Občine ŠkocjanJože Kapler. Slednji je izpostavil dobro sodelovanje s Sončkom Dolenjske in Bele krajine ter Zvezo Sonček so.p. pri pripravi in začetku izvajanja dveh projektov, in sicer pri vzpostavitvi bivalnih možnosti na Dolenjskem za odrasle osebe s posebnimi potrebami na Bučki ter zaposlovanju in vključevanju v izgradnjo Zeliščarskega centra JV Slovenije v Zagradu v Občini Škocjan.
Celodnevni kulturno-zabavni in rekreativno-animacijski program so oblikovali Ženski pevski zbor Jasmin, učenci Glasbene šole Marjana Kozine Novo mesto, tamburaška skupina Klasje, Tretji kanu, folklorna skupina Zeleni Jurij, Bort Ross in Lamai, ansambel Korenine in Tilen Vidic, ansambel Lenarti in folklorna skupina Kres. Program je povezoval Robert Erjavec.
Otroci, člani Sončka Dolenjske in Bele krajine, so v sodelovanju s podjetjem Seevil pripravili modno revijo. Udeležence so zabavali miličnik Janez (Franci Kek), maskoti Veveriček in policist Leon. V spremljevalnem programu so dan popestrili policijska konjenica in policisti PU Novo mesto, gasilci iz GRC Novo mesto, Tačke Pomagačke, Bioexo z razstavo eksotičnih živali, Društvo gojiteljev malih pasemskih živali Novo mesto, Društvo podeželskih žena Šmarnice iz Šentruperta. Na voljo je bila vadba po metodi feldenkreis, poslikava obraza, pilates, vožnja s kočijo ter srečelov. Posebej so navdušili GoldWing motoristi, ki so opravili preko 250 voženj tudi za osebe na invalidskih vozičkih, kar je bilo za marsikoga posebno doživetje. Dijaki Centra biotehnike in turizma, ki so skrbeli za pogostitev, so pripomogli k še boljšemu počutju vseh udeležencev.
Dan pod Trško goro se je zaključil z nasmehi na obrazu in navdušenjem, kaj vse zmoremo SKUPAJ.
Območje s prilogami
Zahvaljujemo se vsem, ki so kakorkoli prispevali k organizaciji prireditve.


N.G.
 
S predsednikom Borutom Pahorjem

5.maja 2017 smo si ogledali predsedniško palačo in se fotografirali s predsednikom RS g. Borutom Pahorjem.
 
 
Sončki na belih strminah

Odrasli člani Sončka – Društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine smo zimovali na Ribniškem Pohorju. Nekateri smo smučali na smučeh, nekateri pa na biskijih. Popoldne smo se tudi sankali. Večeri so minili ob skupnem druženju dolgo v noč. Po besedah člana Jožeta je bilo čudovito. Imeli smo lepo sončno vreme in vsi smo že v veselem pričakovanju naslednjega leta in novega zimovanja.

 
 
SILVESTROVANJE

29.12.2016 smo se polnoletni člani Sončka družili v gostilni Jernejev hram v Šentjerneju. Bilo je super in bomo še ponovili.
 
<< < 1 2 3 4 5 6 > >>

Obvestila

Vabilo


Ob letošnjem Svetovnem dnevu cerebralne paralize, ki bo 6. ...


OSEBNA ASISTENCA - INFORMACIJE


S 1. januarjem 2019 se začne uporabljati ...

KOLONIJE 2018


V letošnjem letu bomo organizirali zdravstveno terapevtske ...
Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin. Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke